Sem Aljoša, mlad dobrih 50, in vem nekaj malega o stvareh, katerih skupni imenovalec je kanu. Veslal sem po precej rekah in jezerih od Laponske na severu do Črne gore na jugu in od Francije do … hmmm. Črne gore na vzhodu. Razvil sem lastno metodo za izdelovanje kanujev iz elastične vezane plošče in jih kakih 15 tudi izdelal. Delam tudi lesena vesla. Ohranjam stike s kanuisti iz sosednjih držav, pa tudi iz Anglije in iz Kanade. Na polici je en meter knjig z dotično tematiko. Napisal sem osnutek scenarija za akcijski kanuistično obarvan film z nekaj malega nasilja in nekaj več seksa, ki najbrž ne bo nikoli posnet.
Anžeta iz Amfibije sem prvič videl na otvoritvenem dogodku Balkan Rivers Toura leta 2016 na Bohinjskem jezeru. Opazil sem visokega moškega, ki je nekam togo sedel v morskem kajaku in strogo gledal naokrog. En tak nepriljuden tip se mi je zdel. Tistega dne se spomnim tudi po tem, da nam je crknil avto. Domov smo se odpeljali s čudnim kombiniranim amfibijskim vozilom na dvanajst koles in dva čolna:
Kmalu po tistem sem slučajno zavil v trgovino Amfibija na Viču. In evo ga, tisti nepriljudni tip je bil tam in je prodajal športno opremo. Malo smo klepetali in ko sem mu povedal, da delam lesene kanuje, se je ponudil, da bo poskusil kakega prodati prek svoje trgovine. Še vedno mi je bil malo sumljiv, ampak OK, kdor ne riskira …
Potem je za mastno provizijo (dobil je en kanu) prodal dva kanuja in nekaj vesel. Skupaj sva organizirala kar nekaj družinskih kanu vikendov na Mrežnici in nekaj malo bolj resnih pustolovščin na Korani in na zgornjem toku Krke, leta 2022 pa smo skupaj veslali na Laponskem.
Pred kratkim me je Anže povabil, da bi napisal kaj o kanujih in ker je pravzaprav vse prej kot nepriljuden, nisem mogel reči ne.
Za začetek … kaj je sploh kanu? Gre za plovilo, ki so ga razvili severnoameriški domorodci oz. Indijanci. Do prihoda evropskih osvajalcev so jih izdelovali iz brezovega lubja in cedrovega lesa, vse skupaj povezali s smrekovimi koreninami in zatesnili z mešanico smole, medvedje masti in pepela. Indijanci niso uporabljali sedežev, pač pa so v kanujih klečali. Kasneje so v Severni Ameriki množično izdelovali kanuje iz cedrovega lesa, ki so ga prekrili s platnom (»wood and canvas canoe«) in jim dodali sedeže. Po koncu druge svetovne vojne je upadlo povpraševanje po vojaških letalih, zato je bilo na voljo ogromno aluminijaste pločevine in so delali kanuje iz tega materiala. Še kasneje se je uveljavil fiberglas (poliester s steklenimi vlakni). Nekaj deset let, dokler ni proizvajalec DuPont leta 2014 ukinil proizvodnje, je bil najpopularnejši material Royalex (sendvič iz vinila in ABS plastike), v zadnjem času pa proizvajalci iščejo razne nadomestke za Royalex s fancy imeni (npr. TuffStuff in T-Formex), eksperimentirajo z uporabo konopljinih vlaken, v ultralahkih izvedbah pa kevlar in grafitna vlakna. Trup kanuja je običajno simetričen, plovilo je zgoraj odprto, krma in premec sta dvignjena. V kanuju se vesla z enolistnim veslom. Manj vešči pri solo veslanju uporabljajo tudi dvolistna (kajakaška) vesla, a kot zakrknjen tradicionalist to močno odsvetujem. Priljubljen rek, s katerim kažemo vzvišenost nad takimi veslači (in kajakaši) je »half the paddle, twice the paddler« (pol vesla, dvakrat boljši veslač).
(Kanu iz brezovega lubja, na letališču v glavnem mestu Kanade)
Čeprav se nisem še nikoli udeležil nobene tekme (razen ko sem se enkrat malo sramotil na spretnostnem tekmovanju v okviru srečanja avstrijskih kanuistov), še nekaj o olimpijskih verzijah »kanuja«. Na mirnih vodah (enoklek, dvoklek) tekmovalci klečijo na enem kolenu, na divjih vodah (enoklek) pa na obeh, a se to zaradi krovnic na prvi pogled ne vidi. Oboji sicer veslajo z enolistnim veslom, a njihovi čolni nimajo kaj dosti skupnega s kanuji, s katerimi se ukvarjam in o katerih tukaj pišem. Na divjih vodah smo Slovenci hudo dobri, imamo olimpijskega prvaka Savška, pred nekaj leti smo imeli svetovna prvaka v dvosedu Božiča in Taljata. Njuna zmagovalna vožnja je bila nekaj posebnega – izbrala sta bistveno bolj tvegano linijo kot vsi ostali, uspelo jima je in premočno sta zmagala. Ogled tule: https://www.youtube.com/watch?v=_SK2PEBvbDs. V zadnjem času blestita sestra in brat Hočevar. Tako, o tekmovalnem kanuju je to od mene vse.
Od zdaj naprej se bomo pogovarjali o kanuju kot o plovilu za uživanje, rekreacijo, raziskovanje, veslanje do sicer nedostopnih kotičkov rek, opazovanje ptic, ribolov in čapljolov, kampiranje, pa o zgodovini, o tehnikah veslanja, o kanuistični literaturi, o opremi, pa kakšen potopis bo vmes, in kar mi bo še padlo na pamet. Ali za kar bom dobil kak predlog.